Voranc že tri desetletja lovi svetlobo, kader in trenutek vsaj tako potrpežljivo, kot potniki čakajo javni prevoz v jutranji konici. Odkar se je kot golobrad najstnik leta 1996 pridružil ekipi fotoreporterjev Dela, je v arhiv omenjenega časnika prispeval skoraj pol milijona posnetkov. S fotoaparatom, včasih pa tudi s peresom, še vedno poroča s prvih vrst zgodovine politike, športa, prireditev in protestov. V zadrego je ob portretiranju skozi leta spravil večino znanih in manj znanih osebnost iz sveta kulture, znanosti in gospodarstva, osebno pa ga – kot diplomiranega antropologa – privlačijo teme, ki se senčijo v obrobju žarometov javnosti. Najširši nasmeh na sicer podolgovatem Vorančevem obrazu se pojavi, ko onkraj službenih obveznosti tava po ulicah in planjavah sveta in čaka, da se bo kateri od nič hudega slutečih naključnih sprehajalcev primerno vkomponiral v fotografijo, ki si jo je bil zamislil.
Izbrane
razstave
Izbrane
nagrade
O fotografijah
Fotografije Voranca Vogla niso zanimive le zaradi svoje žanrskosti, humornosti in upodobljenih, ampak tudi zaradi izjemne kompozicijske privlačnosti – Vogel ima izjemen občutek za igranje s perspektivo. Predvsem v fotografijah z ulice pravila kompozicije večkrat krši, ustvarja nove poglede in izziva ter zabava gledalca. Z diagonalami in linijami, ki jih prekinja s premišljeno umestitvijo posameznikov na fotografijo, ter naključnimi elementi na fotografijah ustvarja prav poseben ritem in usmerja naš pogled. Na drugi strani nas pričakujejo tiste bolj klasične in harmonične fotografije, ki pred nami odpirajo prostrane pokrajine.
K mestnim zgodbam najraje pristopa z določeno mero humorja. Njegove fotografije odpirajo pogled na ulico, ki je večkrat izrazito duhovit in ironičen, kar Vogel dosega tudi z izbiro kadriranja, dramatičnimi kontrasti in domiselnimi perspektivami. Mestni pejsaži in tiste bolj oddaljene krajine kažejo na drugačno, morda celo romantično občutljivost in prefinjen občutek za prostor.
V sebi skrivajo občutek nostalgije in osamljenosti. Čeprav se nam občasno zazdi, da Vogel sledi trenutnemu in instinktivnemu, je ob širšem vpogledu v njegovo delo v njem mogoče začutiti raziskovanje, premislek in intuicijo.
V njegovih fotografijah zaznamo sledi reportažne in dokumentarne fotografije preteklega stoletja. V številnih detajlih se opira na fotografe agencije Magnum in fotografe odprtih cest, prostranih krajin ter velikih mest petdesetih in šestdesetih let. S poglobljenim študijem fotografskih zgodb in kompozicij je razvil izjemno občutljivost za medij, ki pred nami razprostre izvirno avtorsko poetiko. Vogel je fotograf urbanih pokrajin. Fotograf ulice. Življenja naključnih posameznikov. V fotografiji s potovanj se odmika od reportažne fotografije in zapluje v bolj dokumentarni pristop, ki se mu posveča počasi, premišljeno in pri tem izraža svoj značilni ton.
Gospod Jourdain, protagonist Molièrovega Žlahtnega meščana, ni vedel, da že desetletja govori prozo – protagonisti fotografij Voranca Vogla ne vedo, da so smešni, komični in zabavni, da se jim dogajajo smešne reči. In četudi jih ni na fotografiji, so še vedno smešni,
pravzaprav še bolj smešni – ker jih zasenčijo in odpihnejo njihovi predmeti, prav tako smešni, komični, navihani in zabavni, ker si domišljajo, da so živi in absolutni, da živijo svoje življenje in da ne potrebujejo človeka. Če bi bile Vorančeve fotografije filmi, potem bi ti predmeti parali živce kakemu Tatiju – ali inšpektorju Clouseauju.
Ne da so protagonisti teh fotografij – utrinki z ulice – vnaprej vedeli, kaj se bo zgodilo. “Tisto” se je zgodilo šele, ko so dobili pripis. Šele pripis – duhovit, sarkastičen, ironičen – jih je spremenil v dogodek. V spektakel vsakdanjega življenja. V demonstracijo notranjega potenciala in notranje teatraličnosti vsakdanjosti.
In vse te like, connaisseurje prostega časa, ležernosti, brezdelja, igre in ekologije mrtvega časa, neznance, ki imajo subkvaliteto neznanega “prijatelja” s Facebooka (ali nesojenega ljubimca s Tinderja), si lahko predstavljamo na isti fotografiji, na istem posnetku, v isti zgodbi in istem filmu, čigar finalni twist se glasi: vsi se poznajo!
Če bi bile Vorančeve fotografije puzzle ali whodunit, bi se oglasni slogan glasil: Vsi so povezani, toda le eden je morilec! Od leta 1966 – od Antonionijeve Povečave – fotograf itak tudi uradno ne ve več, kaj točno je posnel. Kdo ve, lahko je posnel truplo, ne da bi vedel. Za nameček Voranc besedi “pocestnica”, ki je izgubila legitimnost, najde novo rabo, saj jo prelevi v žanrski izraz za utrinke flâneurja, benjaminskega, antiturističnega, napol detektivskega uličnega opazovalca modernega življenja.